Na Univerzi Alma Mater Europaea je 22. oktobra 2025 potekal pogovor z naslovom Pisana beseda, tiha spremljevalka skozi življenje od zibelke do zadnjega diha, posvečen moči literature in človeški izkušnji skozi vsa življenjska obdobja.
Dogodek je bil del obeležitve meseca starejših odraslih in meseca knjige, pogovor pa je bil namenjen razmisleku o življenju, ljubezni, starosti, spominu in besedi, ki nas spremlja vse življenje.
Osrednji gost večera je bil Tone Partljič, pisatelj, dramatik, komediograf in dolgoletni ustvarjalec, ki je s svojim značilnim humorjem, odkritostjo in modrostjo pritegnil številne obiskovalce. Pogovor sta vodili zasl. prof. dr. Jana Goriup in viš. pred. dr. Nataša Štandeker, ki sta s Partljičem spregovorili o njegovem bogatem ustvarjalnem delu, življenjskih izkušnjah ter o vlogi pisane besede kot spremljevalke človekove poti.
Beseda, ki zdravi in nas spremlja
Partljič je v svojem značilno duhovitem, a hkrati ganljivem tonu spregovoril o življenju, uspehu in o tem, kaj v resnici šteje.
“Najbolj mi gredo na živce ljudje. Pravijo mi, da sem uspel. Bil ravnatelj, dramaturg, umetniški vodja, poslanec, predsednik Društva slovenskih pisateljev, dobil številne nagrade, ampak vse to nič ne pomaga, ko izveš, da ima vnukinja bolezen srca. Takrat si samo človek.”
Iz njegovih besed je izžarevalo tisto, kar prepoznamo tudi v njegovem literarnem delu – preplet iskrenosti, humorja in človečnosti. Govoril je o svoji mladosti v Pesnici, o starših, ki sta bila hlapec in dekla, a z največjim srcem, o materi, ki ga je učila skromnosti, in o knjigi, ki mu je za vedno spremenila pogled na svet: “Ko sem bral Zločin in kazen, sem spoznal, da človek lahko ubije telo, ne more pa ubiti vesti. Takrat sem se naučil, da je napuh največja nesreča.”
O življenju, starosti in iskanju sonca
Partljič se je spomnil svojih otroških sanj, ki so postale prispodoba za človeško pot.
“Kot otrok sem hotel prijeti sonce. Mama mi je rekla: 'Ne da se, Tona, preden prideš tja, bo že zašlo.' A jaz sem vseeno šel. In še danes mislim, da je življenje ena sama hoja za soncem – sonca sicer ne dosežeš, a prav to ga dela lepšega.”
S toplino in humorjem je pripovedoval tudi o prostovoljstvu v domu za ostarele, o prijateljstvu in o tem, kako se s starostjo spreminja pogled na svet: “Tiste z devetdesetimi me še vedno pobožajo. In veste, zakaj? Ker se jim zdi življenje še vedno lepo. To je največ.”
Partljičeve zaključne besede so bile globoke:
“Naj človek ne bo napihnjen. Vsi smo samo gostje na tem svetu. Naj beseda ostane, ker nas spominja, kdo smo bili.”
Dogodek z literatom Tonetom Partljičem je bil izjemen kulturni in intelektualni dogodek, ki je s svojo vsebino in sporočilnostjo izrazil poklon človečnosti, življenju ter neugasljivi moči pisane besede kot spremljevalke človekove eksistence.
Tone Partljič se je rodil 5. avgusta 1940 v Mariboru in odraščal v Pesnici pri Mariboru. Po končani mariborski gimnaziji je diplomiral iz slovenskega in angleškega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Svojo poklicno pot je začel kot učitelj in profesor slovenščine, pozneje pa se je zapisal gledališču in literaturi.
Bil je dramaturg in umetniški vodja v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, poslanec v državnem zboru (v prvem mandatu po osamosvojitvi), dolgoletni predsednik Društva slovenskih pisateljev in član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Uveljavil se je kot eden najplodovitejših slovenskih dramatikov in prozaistov. V svojem bogatem opusu je napisal več kot 40 gledaliških del, številne romane, novele, humoreske in radijske igre. Njegove najbolj znane komedije, ki s toplino in humorjem razkrivajo značaj slovenskega človeka, vključujejo:
- Moj ata, socialistični kulak (1983),
- Profesor Domine (1989),
- Politika, baba in otroci (1991).
Kot prozaist je med drugim izdal romane Hotel sem prijeti sonce (1979), En dan resnice (1993) in Za narodov blagor – zgodbe iz mojega otroštva (2014). V njih se vrača k spominom, razmišlja o življenju, humorju in minevanju.
Za svoje ustvarjanje je prejel številne nagrade, med njimi Grumovo nagrado, Glazerjevo nagrado, Borštnikov prstanin Prešernovo nagrado za življenjsko delo (2016).
Partljič sam pravi, da v pisanju išče resnico in toplino človeka.
“Pisatelji smo malo domišljavi. Ustvarjamo literarno resnico, ki živi poleg resnične.”
