Tam smo delovali tudi mi, dve ekipi študentov in diplomantov fizioterapije iz Slovenije, ki smo se v okviru zavoda Fizioterapevti brez meja odpravili na sever Peruja, v obmorsko mesto Talara.

Vsaka ekipa je v Peruju delovala tri tedne. Prva odprava je potekala januarja 2025, druga pa maja istega leta. Že zdaj je potrjeno, da se bo naslednja skupina študentov in alumnov v Peru vrnila prihodnje leto, da bo nadaljevala začeto delo in dolgoročno pomagala graditi mostove v zdravstveni oskrbi.

Naša naloga je bila jasna, a hkrati izzivalna: ponuditi pomoč tam, kjer je sistem odpovedal. Fizioterapija v Peruju ni brezplačna in je za mnoge preprosto nedosegljiva. Tisti, ki bi jo najbolj potrebovali, ljudje s kroničnimi bolečinami in otroci s posebnimi potrebami, so pogosto obsojeni na življenje brez strokovne podpore.

Praksa in izzivi ekip

Prva ekipa pod vodstvom ustanoviteljice dipl. fiziot., mag. ZV Lane Ritlop (alumna AMEU, specializirana za nevrološke paciente), skupaj z dipl. fiziot. Katjo Bertoncelj (alumna AMEU, specializirana za ortopedske paciente, ambulanta Fizis), študentkama Pio Katarino Kremžar in Timejo Čerenak (AMEU) ter Taro Zemljarič (Fakulteta Angele Boškin), je v treh tednih obravnavala več kot 50 pacientov s kroničnimi mišično-skeletnimi bolečinami ter izvajala terapije za otroke z nevrološkimi motnjami.

Druga ekipa, ki so jo sestavljali Tara Gantar in Manca Mohar (Zdravstvena fakulteta Ljubljana) ter Gregor Bukovec (Fakulteta Angele Boškin), je delo nadaljevala in se poglobila v izzive otrok s posebnimi potrebami, kjer primanjkuje tako strokovnega kadra kot opreme.

Čeprav smo kot prostovoljci živeli v čudovitem okolju s pogledi na ocean in ob sončnih zahodih, smo se vsak dan znova srečevali z etičnim paradoksom. Kako je mogoče, da v državi, ki privablja milijone turistov letno, toliko ljudi nikoli ne dobi priložnosti za osnovno zdravstveno pomoč? Ta kontrast je boleče očiten.

Lekcije za prihodnost

Izkušnja pa nas je naučila tudi ponižnosti. Ugotovili smo, da ljudje pogosto potrebujejo manj, kot mislimo. Morda le nekoga, ki jih posluša, se jih dotakne, jim pokaže nekaj vaj ali jih opomni, da niso sami. Včasih fizioterapija ni le gibanje telesa, temveč stik med človekom in človekom.

Za nas kot prihodnje in že uveljavljene strokovnjake je bilo to tudi opomnik, da ima fizioterapija globoko etično dimenzijo. Ni dovolj, da znamo tehnike in metode. Naša odgovornost je, da se vprašamo, kdo do te pomoči sploh pride in kdo ostaja spregledan.

Humanitarno delo v Peruju je pokazalo, da znanje samo po sebi ni dovolj. Šele ko ga povežemo s sočutjem, prilagodljivostjo in kritičnim pogledom na družbene razmere, postane orodje za pravične spremembe.